NAŠA HIŠA JE V PLAMENIH





Avtorji: Greta in Svante Thunberg, Milena in Beata Ernman

To je pretresljiva knjiga, zgodba o izgorelih ljudeh na izgorelem planetu. Zgodba, ki bi lahko govorila o mnogih izgorelih materah, očetih, ženskah, moških, otrocih in družinah. Vendar ne. To je njihova zgodba. Zgodba o družini Ernman-Thunberg in zgodba o akutni podnebni krizi, ki se ne odvija nekje daleč stran. Odvija se tukaj in zdaj.

Knjiga na začetku opisuje dogajanje v družini, v kateri sta starša na robu izgorelosti, hčerki pa imata resni zdravstveni diagnozi, ki vplivata na vse. To je tudi knjiga o kruti realnosti, podnebnih spremembah, za obstoj katerih je bilo na začetku mar le Greti. Greta je o podnebni krizi prvič slišala v šoli, ko jim je učiteljica predvajala videoposnetek o spremembah na obeh polih, o vseh živalih, ki izgubljajo svoj življenjski prostor in o katastrofalnem, hitro odvijajočem se taljenju ledu. Videoposnetek je Greto tako pretresel, da je po koncu ure ostala sama in jokala. Jokala je iz obupa, ker preprosto ni mogla razumeti, zakaj nikomur ni mar. Zakaj nikomur ni mar, kakšen planet bodo pustili za seboj in na kakšnem planetu bomo morali živeti mi, mladi.

Greta se je z obupom v očeh odločila ukrepati. S svojim zanosom, s svojo idejo in s svojo miselnostjo je najprej prepričala svojo družino. Nato je preko svoje zamisli, šolske stavke za podnebje, ki jo je poimenovala Petki za prihodnost, vplivala na tisoče in tisoče različnih ljudi po vsem svetu, ki so se pridružili njenemu poslanstvu. Da preprečimo grožnjo, katastrofo, ki se nam naglo bliža.

Knjiga mi je bila izredno všeč, saj se te res dotakne, ti da misliti, vpliva nate, te »potegne«. Navdušena sem predvsem nad slogom, v katerem je napisana. Izjemen. Uporabljene so prave besede, oblikovani edinstveni stavki in povzetki.

V branje jo priporočam bralcem, starejšim od dvanajst let, ker je zahtevna in je napisana prav zato, da si za branje vzamemo čas, razmislimo o vsaki povedi, odstavku in strani. Po mojem mnenju si je treba določene dele prebrati celo dvakrat ali trikrat, dokler ne dojameš resničnega pomena oz. bistva te izvrstno napisane knjige, ki nam življenje, njegov smisel in akutno podnebno krizo predstavlja in opisuje direktno, resnično in smiselno. Brez olepšav in prispodob je napisano bistvo, tako čisto, kot je reka Soča ob izviru. Kristalno. Če bi jo brali »na hitro«, bistva ne bi dojeli. Tako bi branje izgubilo smisel, knjiga pa svoj pomen.

Za konec pa še strnjeno – en velik PRIPOROČAM!